Ključna beseda: invalidska upokojitev

»Zdelo se mi je, da sem naredila korak nazaj. Namesto da bi zadihala s polnimi pljuči, sčasoma prešla na polni delovnik, je prišlo kot strela z jasnega, da sem invalidsko upokojena za štiri ure.«

»Ne moremo gledati samo vplačil, saj nisi kriv, da si zbolel. Lahko povemo že od začetka, da ste sami krivi, če ste zboleli.«

»Težko je bilo priti do kakršnih koli informacij, nisem si predstavljala, da napotitev na invalidsko komisijo lahko pomeni, da me bodo začasno invalidsko upokojili.«

»Potrebovali bi enoten in zanesljiv vir, na katerega bi se lahko sklicevali. Ne moreš se sklicevati: sem prebral v članku, gospod zdravnik, napišite mi to.«

»V bistvu si se moral, da si se lahko upokojil, kar močno boriti, da so ti priznali to pravico do invalidnosti, čeprav se na koncu izkaže, da se boriš za nekaj, kar ni vredno dostojnega življenja – 198 evrov.«

»Ne, to ni to, tega zagotovo nimam.«

»Občutek imaš, da greš stopnico po stopnico navzgor, ko pa prideš do podesta, te spet vrže nazaj na tla. To je vedno znova težko.«

»Ne. Ko se ena zgodba konča, se ne oziraš pretirano nazaj, če hočeš samemu sebi dobro, in začenjaš drugo in drugačno.«

»V fazi, ki je primerna za invalidsko upokojitev. Nič takega ni, s čimer bi se človek hvalil.«

»Zelo pomembno je, da se zaposliš z nečim in da se ne smiliš samemu sebi, čeprav imaš časa za to ogromno.«

»Seveda me ti sem ter tja spravijo ob živce. In ti je zato hvaležen, brez besed, to vidiš ter občutiš.«